Danes je trg dela poln izzivov – prekarno delo, iskanje prve prave zaposlitve in lov na podjetja, ki cenijo svoje zaposlene. Ampak kaj o vsem tem pravi delodajalec iz zasebnega sektorja? Kakšna so njegova pričakovanja do mladih iskalcev dela? In kaj lahko sami naredimo, da si zagotovimo boljšo prihodnost? 💡
V tem intervjuju boste izvedeli, kako delodajalci vidijo prihodnost dela, katere veščine cenijo pri mladih in zakaj pravzaprav kupci odločajo, kako bo videti trg dela jutri. 🔥💼 Berite dalje in odkrijte priložnosti, ki vam lahko spremenijo karierno pot! 👇
Kako kot delodajalec definirate prekarno delo in kakšna je vaša perspektiva na ta pojav?
Prekarno delo definiramo kot vsako obliko dela, ki ne zagotovlja dolgotrajnih in stabilnih življenjskih pogojev za delavca.
Kako vidite vlogo delodajalcev pri zmanjševanju negotovih oblik zaposlitve in spodbujanju dostojnega dela?
Vloga delodajalcev je tukaj zagotovo velika, ni pa vse na strani delodajalcev. Delodajalci lahko največ pripomorejo z oblikovanjem lastnih internih pravilnikov, načina poslovanja in skozi artikulacijo svojih vrednot, poslanstva in vizije k bolj družbeno odgovornemu ravnanju do sodelavcev. Na žalost pa širše družbene vrednote precej nazadujejo v tem pogledu in delodajalci pogosto sledijo le maksimizaciji zaslužka (tudi delodajalci so predvsem in samo ljudje) in niso izolirani od preostanka družbe. Raziskave kažejo, da imajo družbeno odgovorni delodajalci bolj zadovoljne, produktivne in zanesljive zaposlene. Ko bodo do tega spoznanja prišli vsi delodajalci, bo prekarnega dela precej manj.
Kaj kot delodajalec pričakujete od mladih iskalcev zaposlitve? Katere kompetence so po vašem mnenju ključne za zaposlitev?
Od mladih iskalcev zaposlitve pričakujemo ustrezen odnos do samega dela, ne glede na to, na katero delovno mesto se zaposlujejo. Pričakujemo torej pripravljenost za učenje, prilagodljivost na delovno okolje, organizacijsko kulturo, vztrajnost motiviranost, da se osamosvojijo,… Obenem pa iščemo tudi takšen “attitude”, za katerega menimo, da se bo čim bolj ujemal z obstoječim timom. Pri tem je potrebno poudariti, da ne govorimo o iskanju kopij ena in iste osebe, temveč o komplementarnosti tima – vsak v timu doprinese nekaj svojega – npr. včasih iščemo kakšno bolj tehnično osebo, včasih kakšno bolj empatično…
Kako ocenjujete pripravljenost mladih na delo? Ali menite, da jim izobraževalni sistem zagotavlja dovolj praktičnih znanj in veščin?
Tukaj ne moremo posploševati. V naši organizaciji smo imeli do sedaj izredno srečo (občutek?) za zaposlovanje mladih. Vedno iščemo namreč pravi odnos – velikokrat vidimo, da je nekdo, ki morda nima že izdelanih veščin ob nastopu dela, vendar ima željo po strokovnem izpopolnjevanju in učenju, pri delu mnogo bolj uspešen na daljši rok, kot nekdo, ki je preveč “vkalupljen” v svojem načinu razmišljanja in delovanja. Prav tako pričakujemo veliko mero vztrajnosti. Da sta sposobnost prilagajanja in vztrajnost dobra pokazatelja osebne uspešnosti posameznika, pa kažejo tudi znanstvene raziskave.
Kakšne spremembe pričakujete na trgu dela v prihodnjih letih? Ali menite, da bo prekarno delo še bolj razširjeno ali se bo njegova vloga zmanjšala?
Glede na trenutno dogajanje pričakujemo nadaljnjo “prekarizacijo” trga dela. K temu kar nekako silijo novi poslovni modeli in druge oblike produktov in storitev, ki smo jih “uvozili” iz držav z manjšo socialno varnostjo delavcev, kot smo je bili doslej vajeni pri nas. Zanimivo je, da se vedno govori o delodajalcih, ki narekujejo prekarno delo. Osebno menim, da so glavni “krivci” za prekarno delo sami odjemalci/kupci, ki “volijo s svojo denarnico”. S tem, ko kupujejo blago in storitve pri ponudnikih, kjer je prekarno delo večinska zaposlitev, s tem pač podpirajo takšno zaposlovanje. Ko bodo odjemalci svoj denar nosili družbeno odgovornim podjetjem, bo tudi prekarnosti manj. Po mojem mnenju je tako prihodnost prekarnega dela predvsem v rokah odjemalcev, kupcev.
Kako bi po vašem mnenju lahko zakonodaja ali politika pripomogli k zmanjšanju prekarnosti med mladimi?
Izkušnje kažejo, da kakršnekoli kvote, dodatne zaščite in omejitve na strani delodajalcev samo dodatno zmanjšujejo zaposljivost “zaščitene” skupine – govorim na splošno o vseh ranljivih skupinah. Nekaj dobrih praks iz tujine, ki bi jih bilo po mojem mnenju bolje podpreti so: boljše poklicno usmerjanje že v času osnovne šole, organizirane oblike poklicnega usposabljanja za mlade že med ali po končanem uradnem šolanju (podobno kot obstajajo invalidska podjetja ali varstveno delovni centri), poenostavljenje ali celo opuščanje pogojev pri prekvalifikacijah poklicev (provokacija: zakaj univerzitetno diplomirani arhitekt ne more še enkrat v šolo in narediti diplomo za kozmetičnega tehnika?) in še bi se našlo.
Zahvaljujemo se Boštjanu Božiču iz podjetja Trapview, da si je vzel čas za pogovor in z nami delil svoje izkušnje. Njegove iskrene misli in nasveti bodo zagotovo v pomoč vsem mladim, ki stopajo na karierno pot. 💡💼
Hvala za odprtost, dragocene informacije in spodbudo mladim iskalcem zaposlitve!